Oazna zgodba treh deklic – iz dežele kapitala, dežele enakosti in iz Oazne dežele, ki se prepletejo v novo skupno pot:
Nova zgodba za vse dežele, ki si želijo prave SOLi – Spoštovanja, Obilja in Ljubezni.
Nekoč, ne tako daleč, a še vedno ne preveč narazen, sta živeli dve deklici.
Prva je hodila v zlato šolo z visokimi ograjami. Imela je kovček znanja, poln pravil, kazalcev rasti in navodil za zmago. A srce? Včasih je bilo prazno.
Druga je odraščala ob glineni peči. Znala je deliti kruh in sanje, a njena pot je bila pogosto posuta s prepovedmi in sencami neslišanosti.
Obe sta živeli z občutkom, da je nekaj narobe – a nista znali druga druge videti brez starih očal sumničenja.
Dokler ju ni nekega dne povabila tretja deklica.
Imela je lučko, ki ni svetila v obraz, temveč na pot. Bila je iz Oazne dežele, kjer se ne učijo, kdo ima prav, temveč kako biti spoštljiv.
Kjer ni pravih in napačnih, temveč različni načini učenja.
Kjer ni “naših” in “vaših”, temveč so vsi, brez izjeme, obravnavani dostojanstveno, spoštljivo.
Stopile so skupaj.
Najprej previdno, nato z radovednostjo. Prva se je naučila poslušati. Druga – govoriti brez strahu. Tretja pa?
Tretja jih je povabila v Koridor Oaznega učenja, kjer se ne govori o -ideologijah, ki razdvajajo, temveč o ljudeh, ki delajo za dobro vseh. Kjer se nihče ne boji vprašati: Kaj lahko jaz storim za dobro vseh?
Vzele so si čas. Vzela so si roke.
In pisale novo zgodbo:
zgodbo vključenosti,
zgodbo dostojanstva,
zgodbo SOL –
Spoštovanja, Obilja in Ljubezni – ki ogreje dušo tudi tistim, ki še vedno verjamejo, da obstajata samo dve resnici.
Tam, kjer so včasih stale meje, so sedaj mostovi med njimi.
In iz treh deklic je zrasla pot za mnoge –
v Oazno deželo, kjer je vsakdo vabljen,
če ima srce, ki želi razumeti.