Nekega vetrovnega popoldneva so se na stičišču treh poti srečale tri deklice. Vsaka je prišla iz svoje dežele – Monetka iz Dežele Kapitala, Egalitka iz Dežele Enakosti, in Nitka iz Oazne Dežele. Sedele so na mehkem mahu pod hrastom in se zazrle druga v drugo.
Monetka, v sijoči, a togi obleki, je tiho rekla:
»Pri nas v Deželi Kapitala so vsi podatki zaviti v zlate ovoje – samo nekateri jih lahko odpirajo. Ljudem govorijo, da smo svobodni, a informacije, ki jih zares rabimo, da bi odločali o skupnih stvareh – so vedno skrivnost. O skupnem denarju ne vemo nič. Elita, ki sedi visoko, sprejema odločitve brez nas. Ko vprašamo – nas utišajo z novimi reklamami, z novimi igračkami. In pozabimo.«
Egalitka, oblečena v enostavno srajčko in z rahlo utrujenim glasom, je dodala:
»V naši Deželi Enakosti so vsi govorili, da smo si enaki. A v resnici so nekateri neverjetno bolj enaki kot drugi. Ljudje, ki so hoteli vprašati drugače, so hitro postali sovražniki. Tudi pri nas so informacije o skupnih dobrinah postale orodje oblasti. Elita se skriva za slogani. Vsi naj bi sodelovali, a odločajo – isti, le nekateri. In ljudje so se navadili, da nič ne sprašujejo več.«
Nitka, deklica iz Oazne Dežele, pa je s toplim pogledom pogledala obe:
»Vajini zgodbici sta žalostni, a resnični. Tudi naša dežela je še v učenju. A v Oazni Deželi se trudimo zgraditi nekaj novega. Imamo učilnice, kot nekakšne otočke ali koridorje, kjer se vsi učimo, kaj pomeni vključevanje. Vemo, da brez spoštovanja vseh – ni mogoče graditi skupnega. In vemo, da brez dostopa do informacij o našem skupnem denarju, ni nobene resnične demokracije.«
Za trenutek so vse tri molčale. Potem je Nitka iz nahrbtnika vzela knjigo z naslovom »O deželi, kjer so vsi sodelovali« in nadaljevala:
»Poznata tisto lepo, alpsko deželico sredi Evrope, ki sploh ni v EU? Tam imajo ljudje možnost odločanja – z referendumom. Večkrat letno. Vsak lahko predlaga spremembo zakona. In ko se glasuje, velja – kar odloči večina. Njim ne vladajo stranke, ampak ljudje.
Kaj pa mi? Ali naj še naprej čakamo, da se stranke med seboj prepirajo, kdo ima boljši »prav«, medtem ko narod nima vpogleda, kam gre skupni denar?«
Monetka in Egalitka sta prvič pogledali druga drugo.
»Res je,« sta rekli skoraj hkrati.
»Mogoče se tudi midve lahko naučiva nekaj novega – od te Oazne poti. Mogoče ni važno, kdo ima prav. Mogoče je čas, da najdemo skupno pot.«
Nitka se je nasmehnila.
»Najprej moramo začeti z vprašanjem: Ali še rabimo skupine, ki izključujejo, sovražijo, in skrivajo, mi pa jih vsi plačujemo? Če odgovorimo s srcem, bomo vedeli, da potrebujemo nekaj drugega.
Potrebujemo presežnike, servant leaderje, Modre Sove, ki znajo služiti narodu. Ki ne iščejo koristi le zase. Ki znajo poslušati in delati za vse – brez izjeme.«
Takrat je skozi oblake posijalo sonce. V daljavi se je odprla stezica – začetek nove poti.
Zgodba je del serije učnih zgodb za mlade in odrasle, ki odpirajo oči in srca za novo družbeno pogodbo, ki temelji na transparentnosti, soodločanju in etiki služenja Dobremu za vse.