Sedijo tri deklice pod staro zlato jablano.
Vsaka iz svoje dežele. Vsaka s svojo zgodbo.
Prva – Monetka – prihaja iz Dežele Kapitala. Njene besede so hitre, odločne, naučena je tekmovati in zmagovati.
Druga – Egalitka – prihaja iz Dežele Enakosti. Govori tiho, previdno. Njena pravila so jasna, a v njih pogosto ni prostora za razliko.
Tretja – Nitka – je iz Oazne dežele. Ima v očeh nekaj, česar drugi dve še ne poznata – toplino, ki ne izključuje.
»Mi smo imeli vse,« pravi Monetka. »In vse smo si priborili. A zakaj potem ni sreče med ljudmi? Zakaj zmagujemo – pa izgubimo drug drugega?«
»Mi smo želeli imeti vse enako,« doda Egalitka. »A nekateri ljudje, tisti nevključeni, so tiho trpeli. In če so želeli drugače misliti, jih je bilo strah. Tudi mi smo izgubili drug drugega – in sebe.«
Nitka pa vzame v roke kamen in nariše v prah tri črke:
NVR – Napačen vrstni red.
»To je naša stara zgodba,« reče. »Začeli smo brez temelja. Hoteli smo pravičnost, le za nekatere – brez spoštovanja vseh. Hoteli smo reševati svet – ne da bi slišali druge, predvsem pa svoje ljudi. Hoteli smo mir – a brez vlaganja v osnovni odnosni temelj dostojanstva in spoštovanja.«
Monetka in Egalitka se spogledata.
Nič več si ne nasprotujeta. Obe začutita, da sta do zdaj živeli v svetu, kjer je bilo izključevanje vsakdanje – nevede, nehote, celo dobronamerno.
»Smo v črno-beli coni,« nadaljuje Nitka.
»Kjer obstajajo le NAŠI in NENAŠI. Le LEVI ali DESNI. Kjer se išče rešitev le za nekatere. Kjer so besede in dejanja hitro orodje za izločanje, ne za povezovanje.«
Monetka vpraša: »In kako iz tega? Kako začeti znova?«
Nitka riše nov krog v prah:
PVR – Pravi vrstni red.
»Najprej začnemo s SPOŠTOVANJEM. Ne s prisilo. S spoštovanjem kot temeljno držo. Vsak je pomemben. Vsak je vreden. To ni nagrada, to je izhodišče.«
»Potem nadaljujemo s POPRAVO NAPAK,« doda.
»Nihče ni popoln. A vsakdo lahko popravi, kar se je delalo narobe. Ne kaznovalno. Pravično. Srčno. Tudi z odškodnino ali vračilom denarja – a predvsem z voljo, da ne ponavljamo starih vzorcev.«
»In tretje?« vprašata Monetka in Egalitka.
»SINTEZA. Vzamemo najboljše iz obeh svetov. Iz kapitala – ustvarjalnost, inovacijo, obilje, energijo. Iz enakosti – solidarnost, skupno dobro, osnovno varnost.
Ne izbiramo med levim in desnim. Izberemo CELOSTNO.«
Deklice se nasmehnejo.
Zdaj vedo, zakaj ZAČETI ZNOVA.
Ne zato, ker je preteklost napačna – ampak zato, ker še ni bila dokončana.
Zdaj vedo, da črno-bela cona vodi v izključevanje.
Da progasta cona odpira sprejemanje.
Da oazna cona gradi za dobro vseh.
In vedo, da v tem novem svetu ne bo več prostora za izključevalce, za obljubaše in koritnike, ki mislijo le na sebe, in uspejo le zato, ker samo z obljubami preglasijo vse druge.
Pod jablano začne rasti nov temelj – ne betonski, temveč odnosni.
In ko deklice vstanejo, nosijo v sebi tri prva semena za novo družbo:
Spoštovanje. Popravo napak. Sintezo.
In kot bi jih kdo poklical, se v daljavi začnejo zbirati Modre Sove.
Z njimi pridejo tudi Oazniki. In Koridorniki.
Nosijo znanja, izkušnje, nežne pogume in tihe evolucije.
Zdaj je čas.
Za vse. Brez izjeme.
Začnimo znova.