Nekoč, v času, ko se je svet zdel siv od nenehnih prepirov in nejasnih obljub, sta na robu starega gozda sedeli deklici: Monetka, ki je znala prešteti vsako zrno peska in je razumela vrednost poštene menjave, ter Egalitka, ki je s tehtnico v rokah pazila, da nihče ne bi bil spregledan.
Iskali sta deželo, o kateri so šepetale stare modre sove. “Samo ena dežela na svetu ima v svojem imenu skrit ključ,” je dejala Egalitka in s palico v prah narisala besedo sLOVEnia. “Vidiš? V srcu ima Love – ljubezen, na vrhu pa kraljuje tudi beseda Sove – simbol modrosti. Ko se ti dve moči združita, nastane Zlato Oazno pravilo.”
A ko sta pogledali čez mejo v tisto deželo, sta videli nekaj nenavadnega.
Zlomljena tehtnica
“Poglej,” je žalostno rekla Monetka. “Tamkajšnji voditelji so kot igralci v predstavi, ki se nikoli ne konča. Že od leta 2013 so njihovi varuhi poštenja, tisti iz komisije KPK, objavljali poročila o velikih kršitvah. Eden z leve in eden z desne –, primer, ko sta dva vidnejša predstavnika dokazano kršila integriteto. Eden z »desne« ni znal pojasniti za več kot 200 tisočakov premoženja, drugi z »leve« pa kar za enajstkrat več, za milijone!”
Egalitka je prikimala: “In veš, kaj je najbolj hudo? Nič se ni zgodilo. Denarja, ki sta ga vzela iz skupne vreče, nista vrnila. Še več, obdržala sta prestižne funkcije. Ljudje so obupano rekli: ‘Izbirajmo manjše zlo,’ in s tem dopustili, da je država začela umirati. Če tisti na vrhu ne vrnejo, kar ni njihovo, zakaj bi se kdorkoli drug trudil biti pošten? Vrana vrani ne izkljuje oči, ampak obe skupaj kljujeta srce skupnosti.”
Oazni koridor in Digitalno sonce
Deklici sta zaprli oči in si zamislili drugačno pot. Pot, ki vodi v Oazno deželo, z LOVE in SOVE kodo.
V tej novi deželi nad pokrajino ne sije navadno sonce, temveč Digitalno sonce. To je sistem popolne sledljivosti, kjer je vsak evro v skupni vreči viden kot svetla točka. Nihče ne more skriti denarja v senco, saj Modre Sove tudi s pomočjo umetnih modrih sov (UI) z vrha opazujejo vsak premik.
“V Oazni Sloveniji ne poznamo kaznovanja, ki človeka samo zlomi in zapre,” je pojasnila Nitka. “Uvedli smo koristno popravo napak. Če si vzel, kar ni tvoje, moraš to vrniti v skupno vrečo – za pokojnine tistih, ki so celo življenje delali, ali za otroke, ki potrebujejo šole. In ko vrneš, tvoja pot še ni končana.”
Od oblastnikov do voditeljev, ki služijo skupnosti (Servant Leaders)
Ena od deklic je nadaljevala: “Vsak, ki želi voditi, mora stopiti v Oazni koridor. To ni več prostor ‘všečkov in praznih obljub’. To je šola za servant voditelje. Vsak poslanec, vsak uradnik mora opraviti tečaj etične higiene. Če imaš na grbi nerešeno poročilo o kršitvi, ne moreš biti na poziciji moči. Lahko pa se učiš, kako (spet) služiti narodu.”
V Oazni Sloveniji so ugotovili, da oblast ni pravica, ampak odgovornost. Uradniki niso gospodarji, ampak tisti, ki skrbijo za dobro vseh. S pomočjo Demšarjevega modela znanstvene transparentnosti je vsaka odločitev jasna kot gorski potok.
“Tukaj so ljudje spet postali Ljudje z veliko začetnico,” je zaključila Monetka. “Razumejo, da je prava ljubezen do domovine v tem, da popraviš svojo napako, vrneš dolg in nato s ponosom služiš svojemu sočloveku, svoji skupnosti.”
Deklici sta vstali in se podali proti obzorju, kjer je Digitalno sonce že začelo preganjati megle starega sveta. Vedeli sta, da se sLOVEnia končno spreminja v deželo, kjer modrost sove in moč ljubezni pišeta novo poglavje – poglavje o Oazni Sloveniji.