Nekoč, na stičišču treh svetov, so ob prasketajočem ognju sedele tri deklice. Monetka, Egalitka in Nitka. Vsaka je s seboj prinesla vonj svoje domovine in popotno palico svojih izkušenj.
Monetkine oči so bile vajene hitrosti in sijaja, a v njih je bilo zaznati nemir. V njeni deželi se je vse vrtelo okoli tega, kdo največ zasluži in kdo najhitreje ustvarja dobičke.
Povedala je: “Pri nas imamo vse, a nič ni zares naše. Vse ima svojo ceno, a nihče ne pozna prave vrednosti. Navadili smo se, da so stvari pač takšne, kot so – da tisti, ki ima največ, postavlja pravila, mi pa mu sledimo, ne da bi vprašali, kam gre naše bogastvo. Mislimo, da smo svobodni, ker lahko izbiramo barvo avtomobila, a ne vidimo rok, ki upravljajo z našo prihodnostjo. Pri nas ljudje mislijo, da če je nekaj zelo drago, je avtomatično dobro. In če je poceni, je slabo. Sploh se ne vprašamo več, ali je vrednost res samo v ceni.«
Egalitkin glas je bil miren, a nekoliko utrujen. “Pri nas so nas učili, da smo vsi enaki, in da je največja napaka izstopati,” je dejala.
“A sčasoma se je enakost spremenila v molk. Navadili smo se, da drugi odločajo o naših skupnih potrebah. Ker nismo imeli podatkov, smo nehali spraševati. Postalo je običajno, da obljubam verjamemo le vsaka štiri leta, vmes pa gledamo stran, ko se naš skupni denar izgublja v megli. Pozabili smo, da brez preverljivih podatkov ni prave izbire.”
Tretja deklica, Nitka, ki je prišla iz Oazne dežele (SlovenijeJ)– dežele, ki so jo šele začeli gradili z lastnimi rokami in srci – jih je tiho poslušala.
Povedala je, da je pri njih sedaj najpomembnejše, da se stalno učijo prepoznavati, kje vsi delajo napake in da jih lahko brez strahu pred kaznovanjem tudi popravljajo. Pri tem delu jim je na razpolago najmodernejša tehnologija, tudi umetna inteligenca. Vsi delujejo za dobro vseh.
Nato je iz svoje malhe izvlekla knjigo z naslovom Transparentnost, in je povedala, da jo je napisala Modra sova transparentnosti, dr. Demšar.
“Ta sova,” je začela tretja deklica, “nosi v svojem priimku besedo DEM, kar pomeni Demokracija z veliko začetnico. On nas uči nečesa presunljivega: ni prave demokracije brez transparentnosti. Brez nje ni poštenja, brez poštenja pa ni spoštovanja našega skupnega dogovora. Naš skupni denar so naše skupne sanje, so naše šole, naše bolnišnice, naši domovi. Zakaj bi ga še predajali v roke, ki se skrivajo v temi?
Ljudje mislijo, da dajo denar v zaupanja vredne roke za skupne stvari. Ne za zasebne jahte, ne za skrivne gradbene projekte, ne za strankarske kampanje naslednjih volitev.
Ampak ko nihče ne ve, kam gre denar… potem zaupanje umre. Tiho. Neopazno. In ljudje nehajo verjeti, da sploh obstaja skupna stvar.”
Deklice so se spogledale. Govorile so o tem, kako težko je prebiti navade, ki so postale razvade. Govorile so o tem, kako škodujemo tistim, ki upravljajo z našim denarjem, če jim dovolimo, da so nespoštljivi do upravljanja z našim skupnim denarjem in tudi z našim ostalim skupnim premoženjem. Če jih ne spodbudimo k jasnosti, jih pustimo v svetu skušnjav, ljudstvo pa v svetu nevednosti.
“Čas je,” je nadaljevala deklica z Modro sovo, “da uporabimo orodja, ki jih že imamo. Znanost nam je že pokazala pot – tam so modeli preglednosti- po zaslugi dr. Demšarja- že postali svetovni unikum. Zakaj ne bi te tehnologije prenesli v upravljanje naše države?
Zato potrebujete odprte, a pametne sisteme. Ne skrivanje. Ne kaos. Sistem, kjer vsak vidi, kam gre njegov denar, a nihče ne more zlorabiti podatkov posameznikov. To zmoremo. Že zdaj. V znanosti to počnejo že leta.
Potrebujemo programerje, ki ne pišejo le kod, temveč pišejo temelje zaupanja. Potrebujemo inštitucije, ki bodo tako vključujoče, da bo vsak evro viden kot kaplja čiste vode v gorskem potoku.”
Sonce je začelo vzhajati in deklica iz Dežele kapitala ter tista iz Dežele enakosti sta začutili, da se v njunih srcih nekaj prebuja. Razumeli sta: ko bomo vedeli, kam gre naš denar, bomo končno lahko spoštovali tiste, ki jim zaupamo naloge. In oni bodo spoštovali nas.
Mi smo se navadili, da je normalno, da ne vemo. Da je normalno, da se moramo puliti za vsako številko, za vsak podatek. Da je normalno, da samo slepo verjamemo obljubam na štiri leta.
Ne čakajmo, da nas bo nekdo drugi reševal. Dokler ni vse transparentno, samo ponavljamo vedno isti krog, ki samo podpira koritnike in ne more služiti narodu.
Naj bo javno upravljanje enako pregledno kot najboljša znanstvena raziskava na svetu. To je edini način, da bo demokracija res zadihala.
To ni le zgodba o tehnologiji. To je zgodba o vrnitvi k poštenju, kjer Modra sova transparentnosti bdi nad našim skupnim bogastvom, da bi bilo dovolj za vse, ne le za nekatere.
Tri deklice pa so še dolgo sedele v tistem vrtu.
In prvič po dolgem času so se dogovorile, da ne bodo več samo navajene in razvajene.
