Nekoč je bila Nitka, ki ni hotela biti ne leva ne desna.
Ne zato, ker je bila neopredeljena, temveč zato, ker je začela opažati nekaj nenavadnega:
da svet že stoletja igra igro istega skupinskega športa. Navijaštvo.
Kapitalisti proti socialistom.
Socialisti proti kapitalistom.
Naši proti nenašim, levi proti desnim in obratno. Vsi proti vsem.
In medtem ko so se množice prepirale, kdo ima prav, so se nad njimi oblikovale vedno bolj site elite, ki so znale živeti zelo udobno prav v senci teh sporov.
Na račun tistih, ki so verjeli, da je dovolj, če navijajo za “pravo stran”.
Nitka je sprva počela to, kar bi naredil vsak razumen človek.
Pisala je.
Na urade, na institucije, na naslove, kjer naj bi se reševale težave.
Odgovora ni bilo.
Niti po letih.
Včasih niti po desetletjih.
Potem je začela brati.
Iskati razlage pri pametnih, modrih, izkušenih.
Ko je našla dobre ideje, jih je delila naprej, jih pojasnjevala, zanje prosila sogovornike.
Spet nič.
Takrat se je začela spraševati, ali je morda težava drugje.
Ali res živimo v svetu “dobrih kapitalistov in slabih socialistov” in obratno?
Ali je mogoče, da so te oznake postale priročen dim, ki zakriva nekaj pomembnejšega?
Nitka je prišla do preprostega, a neprijetnega spoznanja:
ni ključno, ali se sistem imenuje kapitalizem ali socializem, ali se stranka imenuje leva ali desna.
Ključno je, ali deluje vključujoče ali izključujoče,
ali je transparenten ali prikrit,
ali služi vsem ali le izbranim.
Lahko imamo zasebno lastnino, ki služi skupnosti.
In lahko imamo skupno lastnino, ki jo izčrpavajo koritniške elite.
Vprašanje torej ni, kdo ima lastnino,
ampak kako se z njo ravna in za koga.
Ko je Nitka to razumela, je razumela tudi nekaj drugega:
da mnogi ljudje ne razmišljajo slabo, temveč razmišljajo v conah udobja, ki jih nikoli niso imeli priložnosti preveriti.
V črno-beli coni se svet deli na naše in nenaše.
Tam vlada prepričanje, da se “tako pač dela” in da je kazen sama sebi namen.
V tej coni se redko preverja, kdo ima dejansko moč, kdo odgovornost in kdo posledice.
V progasti coni se začnejo pojavljati vprašanja.
Zakaj so v podobnih primerih odločitve različne?
Zakaj za ene veljajo drugačni vatli kot za druge?
Zakaj se od državljanov zahteva največja odgovornost, od institucij in oblastnikov pa skoraj nobena?
V presežni coni pa se zgodi premik.
Človek začne dvomiti tudi v “svoje, v naše”.
Začne ločevati med kaznovanjem in odgovornostjo.
Začne razmišljati, kako bi se napake dalo popraviti, ne le kaznovati in še to brez koristnega epiloga.
In potem je tu še oazna cona.
Ne kot ideal, ampak kot smer.
Cona, kjer institucije niso oblast, temveč so servis vsem.
Kjer transparentnost ni grožnja, ampak orodje zaupanja.
Kjer digitalno sonce sveti na vse enako.
In kjer koristna poprava napak ni sramota, temveč pogoj, da se lahko učimo, izboljšujemo, da lahko rastemo in s pravim znanjem znova odgovorno sodelujemo.
Nitka ne trdi, da ima edino pravo rešitev.
Trdi pa nekaj drugega:
da brez poštenja, brez preglednosti in brez vključujočih institucij ni mogoče zgraditi najboljše države za vse.
Zato so nastali ti vprašalniki.
Ne zato, da bi sodili druge.
Ampak zato, da bi se vsak lahko vprašal:
iz katere cone običajno gledam svet – in ali bi ga zmogel pogledati tudi drugače.
Če kdo pozna boljšo pot, boljšo rešitev, boljšo sintezo za skupno dobro,
je Nitka odprta.
Uči se.
Povezuje.
In verjame, da oaza ni utopija,
ampak posledica poguma, da pogledamo resnico brez navijaštva in si omogočimo koristno popravo napak.