Uvod: Iz teme v svetlobo
Zakaj se vedno znova ujamemo v iste stare vzorce? Odgovor je mogoče preprost: ker ponavljamo tisto, česar ne razumemo. Naučena cona nemoči je kot tema – v njej ne vidimo poti ven. Oazni jezik pa je svetloba razumevanja. Ko posvetimo s to lučjo na naše navade, se te ne “popravijo” na silo, ampak se spreminjajo z našo pripravljenostjo, da se naravnamo v smer poprave, v to, da presežemo naše stare vzorce in jih nadomestimo z novimi, boljšimi.
Pogovor ob oaznem studencu
Predstavljajmo si srečanje. Povezovalna Nitka, Monetka in Egalitka sedijo pod krošnjo modrosti. Z njimi sta Nobelovca, dve Modri Sovi Znanosti o vključujočih institucijah, dr. Daron in dr. James, ter Modra Sova Slovenoljubstva, ki s svojo ljubeznijo do Slovenije že vrsto let uporablja oazni jezik v praksi.
Monetka, Egalitka in Nitka sedijo okoli mize, na kateri je še neodprti kovček. Tokrat niso same z modrimi sovami.
Z njimi je še nekdo. Predstavi se kot koritnik Samonaši.
Nitka vpraša: “Zakaj naše inštitucije tako težko postanejo servis vsem ljudem?”
Nobelovca odgovorita: “Ker inštitucije niso le zgradbe in zakoni. So odraz osnovnega temelja – spoštovanja. Če v narodu ni oaznega jezika, ki išče dobro za vse, postanejo inštitucije le orodje za ‘naše in nenaše’.”
Modra Sova Slovenoljubstva doda z nasmehom: “Res je. Slovenija ima potencial, da postane zgled tudi drugim, a le če razumemo, da inštitucija ni gospodar, ampak servis. To se začne pri spoštljivem reševanju vsakega drobnega problema.”
Oaza ni cilj, je smer
V tem pogovoru vsi ugotovijo ključno resnico: Nihče ne postane oazen čez noč. Oaznost ni končna postaja, kjer bi se ustavili in rekli “uspelo nam je”. Je smer. Je kompas, ki ga vsak dan znova naravnavamo na osnovni temelj – spoštovanje. Vsi in vsak posebej.
Koristna poprava napak
Biti oazen pomeni tudi znati priznati napako. Pomeni razumeti, da se skozi učenje in popravljanje napak brusimo. Ko je kompas pravilno naravnan, se zadeve rešujejo spoštljivo. Napaka ni več sramota, ampak priložnost, da vrnemo tisto, kar smo vzeli iz “skupne vreče”, in ponovno vzpostavljamo zaupanje.
PRIZOR 1 – Zakaj se nič ne spremeni?
Monetka reče:
“Vsi govorimo o dobrem za vse. Zakaj potem vedno znova zdrsnemo v isto staro zgodbo?”
Koritnik Samonaši se nasmehne:
“Ker sistem deluje. Za nekatere že ves čas zelo dobro deluje.”
V prostoru se zgosti zrak.
Egalitka vpraša:
“Deluje za koga?”
Koritnik Samonaši odgovori:
“Za tiste, ki razumejo pravila igre. Kdor ima dostop, vpliv, informacije. Zakaj bi spreminjali okvir, ki nam koristi?”
Modra Sova Znanosti Vključevanja mirno reče:
“To so izključujoče institucije. Ko pravila služijo le elitniškim koritnikom, ne skupnosti.”
Druga Modra Sova Znanosti doda:
“In tak izključujoč sistem se vedno brani. Spremembo dojema kot grožnjo. Noče, da se za njih kaj spremeni. Navajeni so, da imajo množice njihove igre za samoumevne, da tako pač je, da se ne da nič spremeniti. In oni se pred vsakimi volitvami prikazujejo kot nepogrešljive dobrotnike volivcev«.”
PRIZOR 2 – Oazni jezik v praksi
Nitka pogleda koritnika in reče:
“Ne napadamo te. Zanima nas razumevanje. Kaj te v resnici skrbi?”
Koritnik Samonaši za trenutek umolkne in nato reče:.
“Skrbi me izguba nadzora, pa tudi privilegijev. Če spremenimo sistem, kdo jamči, da ga ne bo prevzel nekdo še slabši?”
Modra Sova Slovenoljubstva mirno odgovori:
“V umetnosti vidimo enak vzorec. Ko je moč skoncentrirana, se kakovost sčasoma zoži. Ko prostor odpreš, pride tveganje, a pride tudi ustvarjalnost. Brez oaznega jezika ni vključujočih institucij.
Ker če ni jezika spoštovanja, se napaka razume kot grožnja, ne kot priložnost za popravo.
Če ni kulture poprave napak, institucija postane trdnjava.
In trdnjava nikoli ni servis narodu.
“
Nitka doda:
“Oazni jezik pomeni, da tveganje priznamo. Ne skrivamo ga. A tudi napake ne kaznujemo tako, kot smo bili navajeni. Popravljamo jih. Učimo se iz njih.”
Monetka vpraša:
“Torej ni vprašanje, ali bo kdo naredil napako. Vprašanje je, ali imamo kulturo poprave.”
Modra Sova prikima:
“Brez varnega prostora za poprave napake ni vključujočih institucij.”
PRIZOR 3 – Naučena nemoč
Nitka odpre kovček. Iz njega pade stavek:
“Nič se ne da.”
Egalitka reče:
“To je naš največji nasprotnik. Naše misli, zdresirane v isti vzorec, stalno ponavljanje, skoraj od nikogar preverjane.”
Koritnik Samonaši mirno pripomni:
“To je naš realizem. Tega smo navajeni in nam koritnikom je to všeč, ohranja našo netransparentnost in s tem seveda možnost, da delujemo tako, da se nič ne spremeni.”
Modra Sova odgovori:
“To je rezultat dolgotrajne izključenosti. Ko ljudje nimajo vpliva, prenehajo poskušati. So le še v coni navijaštva, vsaka stran za svoje, za naše, ali pa se umaknejo v apatijo in ostajajo le še gledalci različnih selfi spektaklov.”
Eden od oaznikov doda:
“V kulturi to vidimo kot dekadentnost. Ko ljudje ne verjamejo več, da je kakovost pomembna, začne prevladovati povprečnost.”
Nitka pogleda koritnika:
“Razumeš? Nihče te ne želi izključiti. Govorimo o razširitvi kroga. O tem, da institucija postane servis narodu.”
Egalitka:
Zakaj torej najprej potrebujemo razumevanje?
Nitka:
Ker navade niso zlo. So avtomatika.
In avtomatika se ne spremeni z ukazom.
Spremeni se, ko nekdo prižge luč razumevanja.
Oazni jezik ni moraliziranje.
Je svetloba.
Je sposobnost reči:
Tukaj smo zgrešili.
Popravimo. Skupaj.
Ko razumemo neoazno sceno, jo prenehamo sovražiti.
In ko je ne sovražimo več, jo lahko presežemo. Ne projiciramo več v druge naših potlačenih neoaznih vsebin.
PRIZOR 4 – Servant leadership
Nitka reče:
“Predstavljaj si oazni koridor. V njem se učimo postajati odgovorni državljani. Naši predstavniki pa se učijo servant leadershipa. Voditi pomeni služiti skupnemu dobremu.”
Koritnik Samonaši vpraša:
“In če ljudje izberejo slabo?”
Modra Sova odgovori:
“Zato so pomembne sodelujoče, učljive institucije. Ne temeljijo na popolnih ljudeh. Temeljijo na vedno boljših možnostih, ki omejujejo zlorabo.”
Modra Sova Transparentnosti doda:
“In na transparentnosti. Ko svetloba posije na proces, se prostor za korita osvetli in vse postane tako pregledno, da lahko pravočasno ustavimo zlorabe.”
Koritnik prvič rahlo prikima.
PRIZOR 5 – Oaza ni cilj
Monetka vpraša:
“Ali bomo kdaj brez koritnikov?”
Nitka se nasmehne in reče:
“Pomembno je razumevanje naše koritniške narave. Gre za vzorce. V vsakem od nas je del, ki bi si rad olajšal pot. Oaza ni svet brez skušnjav. Je smer, ki nas stalno vrača k spoštovanju.”
Modra Sova Slovenoljubstva doda:
“Kultura vključevanja in učenja oaznega jezika je stalen proces. Vsaka generacija se znova uči.”
Modra Sova zaključi:
“Vključujoče institucije niso raj. So mehanizem, ki omogoča, da se vključujoča družba stalno uči, kako popravljati svoje napake.”
EPILOG – DOBRO ZA VSE
Tišina ni več napeta.
Koritnik Samonaši počasi reče:
“Če obstaja sistem, kjer napaka ni konec kariere, ampak začetek učenja… potem je morda manj možnosti in tudi manj potrebe po skrivnih, netransparentnih poteh.”
Nitka odgovori:
“To je dobro za vse. Tudi zate.”
Na kovčku se zdaj naravná kompas z napisom: DOBRO ZA VSE, ki vključuje svetlobo razumevanja, spoštovanje in popravo napak.
Zaključek
Zgodba “Dobro za vse” nas uči, da je vključevanje vseh oazna pot iz črno bele optike, iz cone nesodelovanja in prelaganja odgovornosti le na druge. Ko izberemo to smer, lahko postane vsak naš odnos in vsaka institucija del Oazne Slovenije.